Bilanca uspeha

Z bilanco uspeha ugotavljamo, kako uspešno je bilo naše poslovanje v določenem obdobju. Uspešnost poslovanja praviloma ugotavljamo v razdobju koledarskega leta - čeprav nam Zakon o gospodarskih družbah in slovenski računovodski standardi dopuščajo, da naše poslovno leto ni enako koledarskemu, vendar pa moramo tudi v tem primeru za davčne in statistične namene izdelati Izkaz uspeha, ki se nanaša na obdobje koledarskega leta. Prav zato je zelo malo organizacij, pri katerih se poslovno leto razlikuje od koledarskega.

Zato je začetek leta čas, ko poslovodstvo skupaj z računovodstvom postori vse potrebno, da so poročila, ki jih podjetje izdela za svoje notranje in za zunanje uporabnike, kar najbolj natančen odraz dejanskega poslovanja. Seveda moramo upoštevati dejstvo, da izkazi, izdelani za zunanje uporabnike, vsebujejo le najsplošnejše informacije, ki jim moramo za potrebe gospodarskega odločanja dodati še druge podatke, informacije in pojasnila.

Bilanca uspeha je torej temeljni računovodski izkaz, v katerem ugotovimo, ali smo v obdobju, za katerega jo sestavljamo, poslovali z dobičkom ali z izgubo.

Slovenski računovodski standardi (SRS) nam dopuščajo sestavo bilance uspeha v eni od treh različnih možnosti:

1. različica, ki jo je razvila anglo-ameriška računovodska šola,
2. različica, ki jo je razvila nemška računovodska šola in
3. različica, ki jo je razvila francoska računovodska šola.

Podjetje si prosto izbere eno od teh treh različic. Pri tem je seveda pametno upoštevati naravo dejavnosti in glede na to proučiti prednosti oziroma slabosti vsake posamezne različice. Zakon o računovodstvu je dopuščal samo eno mogočo obliko sestave bilance stanja, ki je najbližje današnji nemški različici. Zato se je tudi leta 1994, ko so začeli veljati SRS, velika večina podjetij odločila za to različico, ki pa seveda ni nujno tudi najbolj prava glede na dejavnost. Vendar pa nas načelo doslednosti in stanovitnosti sili v uporabo enake metode iz enega obračunskega obdobja v drugo.

Razlike med posameznimi različicami

Razlike so predvsem v pristopu do obravnavanja stroškov. Bilanca uspeha, ki jo bomo sestavili po 1. različici, nam daje informacije o stroških po funkcionalnih skupinah - kar nam omogoča ugotoviti mesto njihovega nastanka. Tako lahko razvrstimo proizvajalne stroške, stroške uprave in stroške prodaje. Ta različica bi bila lahko najbliže trgovskim podjetjem, saj nam prvi delni izid tega poročila predstavlja trgovsko maržo.

Drugi dve različici razvrščata stroške po naravnih vrstah - nabavna vrednost prodanega trgovskega blaga, stroški materiala, stroški storitev, amortizacija, stroški dela. Prednost je boljši pregled nad gibanjem stroškov.

Seveda izbira posamezne različice pomembno vpliva tudi na knjiženje poslovnih dogodkov. Pri anglo-ameriški različici je najbolje stroške že ob njihovem nastanku razvrščati tudi po mestu nastanka - ali gre za proizvajalne, prodajne ali pa upravne stroške. Tako ob zaključku leta ne bo težav s prenosom stroškov v odhodke.

Prva in druga različica sta stopenjski, francoska pa je dvostranska, iz nje pa odčitamo le en poslovni izid - čisti dobiček ali čisto izgubo poslovnega leta. Pomanjkljivost je v tem, da ne moremo vedeti, v katerem delu poslovanja imamo dobiček ali morebiti celo izgubo - v redni dejavnosti, v financiranju ali zaradi izrednih dogodkov.

Slovenski računovodski standardi predpisujejo neki najmanjši obseg podatkov, ki jih mora Bilanca uspeha vsebovati. Da bi lažje razumeli sestavo in izdelovanje Bilance uspeha, si najprej oglejmo bistvene sestavine tega poročila. Najsplošneje gledano v izkazu uspeha med seboj primerjamo velikost prihodkov glede na odhodke.

PRIHODKI

Prihodke delimo na prihodke, ustvarjene iz poslovanja, prihodke od financiranja in izredne prihodke. Prihodke iz poslovanja bi lahko še nadalje razdelili na prihodke od PRODAJE PROIZVODOV, BLAGA IN MATERIALA in na prihodke od PRODAJE STORITEV. Najpomembneje je seveda vedeti, katere prihodke bomo v obdobju, za katero izdelujemo poročilo, izkazali.

Prihodke od prodaje proizvodov, blaga in materiala izkazujemo na podlagi prodaje - to pomeni, da je blago odpremljeno in ga kupec prevzame. Torej na izkazovanje prihodkov ne vpliva niti plačilo niti ne kupčevo naročilo ali podpis pogodbe. Velikost prodaje ugotavljamo na podlagi cen, navedenih na računih ali v pogodbah, zmanjšanih za popuste, odobrene pri prodaji ali kasneje.

Prihodke bomo izkazali, če so izpolnjeni tile pogoji:

- ne obstaja večje tveganje pri prejemu kupnine,
- prodajalec je na kupca prenesel vsa večja tveganja in koristi v zvezi z blagom (pogoj ni tudi prenos lastništva - na primer finančni najem),
- ni večje negotovosti za vračilo prodanih količin,
- ni večje negotovosti glede nastalih stroškov, povezanih s prodanimi količinami.

Prihodki od opravljenih storitev se izkazujejo, ko je storitev opravljena - v celoti ali delno. Poznamo dve metodi za uvrščanje prihodkov:

- metoda izpolnjenosti pogodbe - tu se prihodki priznajo takrat, ko je storitev opravljena v celoti. To je mogoče pri storitvah, ki se ne morejo šteti za dokončane, dokler vsa pomembnejša dela niso opravljena;

- metoda stopnje dokončanosti del - tu se prihodki izkazujejo sorazmerno s stopnjo izpolnitve pogodbe in niso vezani na dokončno izpolnitev pogodbe.

Vendar pa morata biti izpolnjena dva pogoja za izkazovanje prihodkov:
- ni pomembnih dvomov, da bo storitev plačana in opravljena in
- ni pomembnih negotovosti glede stroškov, ki so nastali pri storitvi.

Prihodki od financiranja

Prihodki od financiranja nastajajo v zvezi z dolgoročnimi in kratkoročnimi finančnimi naložbami in v zvezi s terjatvami iz poslovne dejavnosti. Sestavljajo jih : obresti, dividende, deleži v dobičku drugih podjetij, prejeti kasaskonti. V razmerah, ko devizni tečaj pada, lahko pride tudi do pozitivnih tečajnih razlik, ki prav tako sestavljajo prihodke od financiranja. Neposredno med prihodki od financiranja naj bi se izkazovale le realne obresti, vendar pa je pri kratkoročno danih posojilih in drugih kratkoročnih finančnih naložbah revalorizacija neposredno prihodek financiranja. Zaradi inflacijskih razmer se med prihodki od financiranja ob zaključku obračunskega obdobja pojavi tudi morebitni presežek na kontu revalorizacijski izid.

Izredni prihodki

Kot že ime samo pove, nastajajo izredni prihodki zaradi nečesa, kar za poslovanje ni normalno oziroma običajno ter se zato seveda ne pojavljajo prav pogosto. Sestavljajo jih lahko tudi dogodki iz preteklih obdobij, nastali predvsem kot posledica napak ali pomanjkljvosti pri sestavi poročil.

Sestavni del izrednih prihodkov so lahko: prejete kazni in odškodnine, odpravljene rezervacije, popisni presežki, dobiček od prodaje osnovnih sredstev, odpisi obveznosti iz prejšnjih let, dotacije, subvencije in podobni izredni dogodki.

ODHODKI

Pri odhodkih poznamo enako členitev kot pri prihodkih - odhodke, nastale pri rednem poslovanju, odhodke iz financiranja in izredne odhodke.

Odhodki poslovanja

To so poslovni stroški - nastali v obračunskem obdobju, popravljeni za velikost stroškov, ki se zadržujejo v zalogah. Pri trgovski dejavnosti nam odhodke poslovanja predstavlja tudi nabavna vrednost prodanega trgovskega blaga.

Kakšen obseg poslovnih odhodkov bomo imeli v zalogah, je odvisno od metode vrednotenja zalog. Tu imamo v mislih zaloge nedokončane proizvodnje, proizvodov in storitev. Ko se odločamo za ustrezno metodo vrednotenja, je zelo pomembno, da družba temeljito prouči svoje poslovanje in ugotovi, kako se giblje obseg proizvodnje in prodaje. Določene metode so namreč primernejše za določen način gibanja proizvodnje in prodaje.

• Če imamo dejavnost, pri kateri je obseg proizvodnje in prodaje iz obdobja v obdobje enakomeren, potem je najprimernejša metoda vrednotenja po proizvajalnih stroških. Tako so odhodki poslovanja vsi vračunani proizvajalni stroški prodanih zalog proizvodov ter storitev in vsi na novo obračunani stroški prodaje in uprave.
• Pri enakomernem obsegu prodaje in neenakomerni proizvodnji bo podjetje izkazovalo realnejši poslovni izid, če bo vrednotilo zaloge polproizvodov, proizvodov in storitev po spremenljivih (variabilnih) stroških. To je najnižja mogoča raven vrednotenja, ki jo SRS dopuščajo. Odhodke poslovanja sestavljajo spremenljivi stroški prodanih količin in vsi na novo obračunani stalni stroški.
• Tretja možnost vrednotenja je, kadar imamo neenakomeren obseg prodaje in enakomeren obseg proizvodnje iz obdobja v obdobje. Podjetje bo v tem primeru dosegalo najenakomernejši poslovni izid, če bo uporabljalo metodo vrednotenja zalog poslovnih učinkov po zoženi lastni ceni. Ta metoda predstavlja najvišjo možno raven vrednotenja zalog po SRS. Odhodke poslovanja sestavljajo vrednost zalog, vrednotenih po zoženi lastni ceni, in vsi na novo obračunani neposredni stroški prodaje. V vrednosti zalog torej niso vračunani le neposredni stroški prodaje.

Odhodki financiranja

Odhodki financiranja nastajajo v zvezi z dolgoročnimi in kratkoročnimi finančnimi naložbami ter v povezavi z obveznostmi iz prodaje proizvodov, storitev in blaga. Odhodke financiranja sestavljajo stroški obresti, ki se nanašajo na pretečeno obdobje ne glede na to, ali so že zapadle v plačilo ali ne, stroški odpisov oziroma popravkov vrednosti finančnih naložb, odobreni kasaskonti ter negativne tečajne razlike.

Ko imamo inflacijske razmere, se med odhodki financiranja izkazujejo le realne obresti. Vendar tudi tu standardi dopuščajo izjemo za kratkoročno prejeta posojila in kratkoročne obveznosti, kjer se revalorizacija obravnava kot odhodek financiranja.

Ob koncu obračunskega obdobja se med odhodki financiranja izkazuje tudi morebitni revalorizacijski primanjkljaj, če imamo na kontu revalorizacijski izid presežek postavk črpanja nad postavkami oblikovanja izida.

Izredni odhodki

Sestavljajo jih neobičajne postavke in postavke iz preteklih obračunskih obdobij. Te postavke v obračunskem obdobju zmanjšujejo poslovni izid podjetja. Najpomembnejši in najpogostejši poslovni odhodki so odhodki iz preteklih obdobij, izguba pri prodaji oziroma izločitvi osnovnega sredstva, popisni primanjkljaji pri osnovnih sredstvih, odškodnine in denarne kazni.
Pomembna postavka izrednih odhodkov je tudi možnost rezervacije za bodočo izgubo in kritje izgube iz preteklih obdobij. Družba namreč sme oblikovati rezervacijo za bodočo izgubo, če obstajajo utemeljeni razlogi, da bo prišlo do nastanka dolga ali zmanjšanja vrednosti kakega sredstva, in če je izgubo mogoče razumno oceniti. Zavedati se moramo, da je potrebna pri obračunavanju izrednih odhodkov izjemna previdnost, saj jih moramo razložiti in utemeljiti poslovodstvu in lastnikom podjetja.

Ko na koncu obračunskega obdobja izdelamo po eni izmed predlaganih različic izkaz uspeha, ugotovimo rezultat našega poslovanja. To je tudi priložnost za temeljitejšo analizo poslovanja z upoštevanjem še drugih podatkov in informacij, ki so nam na razpalogo - ne samo računovodskih. Notranjim uporabnikom računovodskih informacij sta izkaza bilance stanja in bilance uspeha šele izhodišče za celovito analizo uspešnosti delovanja podjetja. Kajti razlogi za izgubo ali morda premajhen dobiček se ne skrivajo na računovodskih kontih, temveč v položaju podjetja na trgu. Tej analizi pa se za dolgoročno uspešnost in stabilnost na trgu tudi ne moremo izogniti.