Bežijo tudi tehnološka podjetja

Kristjan Pečanac je postal znan širši javnosti, ko je pred nekaj leti razvil inovativen izdelek za prenos podatkov med sinhronim in asinhronim omrežjem. Šlo je za tako novost, da so se zanjo takoj začele zanimati velike tuje družbe. Projekt proizvodnje so sprva ocenili na 8 milijonov dolarjev, pozneje so številko povišali na 12 milijonov dolarjev. Pečancu je uspelo pri tujih in domačih vlagateljih tveganega kapitala zbrati dobro polovico potrebnega denarja. Potem se je stvar ustavila. Za uresničitev projekta jim je zmanjkalo denarja, podjetje Daisy Technologies je šlo v stečaj. 

Kristjan Pečanac danes trdi, da jim je bolj kot denarja zmanjkalo časa. »Z enim kupcem smo že imeli podpisano pismo o nameri za prodajo izdelkov v višini 20 milijonov dolarjev. Pogovarjali smo se še z drugimi podjetji. To je tekma s časom. Če ne zbereš dovolj hitro denarja, ne moreš plačati delavcem in zgodba je končana,« pravi Pečanac. Daisy Technologies je imel takrat na plačilnem seznamu 120 ljudi, ustanovljena so imeli podjetja v Sloveniji, Ameriki, na Kitajskem in Švedskem.  

Ljubljanski podjetnik je po tej izkušnji spoznal, da v Sloveniji visokotehnološko podjetje ne more narediti svetovne ekspanzije. Glede tega so ga svarili že tuji vlagatelji, ki so zahtevali, da podjetje preseli v Ameriko.    

Visoka tehnologija zahteva posebno okolje

Opisani primer samo potrjuje napoved nekaterih strokovnjakov, da se bodo tehnološka podjetja najpozneje čez pet let znašla v enakem položaju, kot je danes tekstilna industrija. Nekateri deli sveta drvijo naprej s tako hitrostjo, da nas bodo prehiteli na vseh področjih. Tako kot zdaj seli proizvodnjo na Kitajsko Alpina, jo bodo praktično morala seliti tehnološka in visokotehnološka podjetja.  

Dr. Aleš Štrancar, direktor in solastnik vodilnega slovenskega biotehnološkega podjetja BIA Separations, trdi, da je poslovno okolje v Sloveniji nevzdržno. »Če želiš imeti globalno podjetje in tržiti izdelek svetovne tehnologije na svetovnem trgu, moraš imeti stimulativno okolje. Tega pa nimamo.« Tveganje pri visokotehnoloških projektih je bistveno večje kot pri drugih podjetniških projektih, poleg tega zagon takega podjetja zahteva ogromno sredstev. Visokotehnološka podjetja zato zahtevajo drugačno poslovno okolje. Za BIO Separations je prva ovira, za katero sicer ne moremo kriviti politike, majhnost trga. Za visokotehnološko podjetje je idealno, če lahko svoje nove izdelke preizkusi na domačem trgu. Vsako preverjanje v tujini takoj prinese nove zakonske obveznosti in predvsem višje stroške. »Druga ovira je nestabilna zakonodaja, ki nam vsaki dve leti povzroča glavobole. Mi imamo davčno svetovalko, ki nam ne zna svetovati. Rekla nam je: 'Karkoli naredimo, bo lahko narobe.' Zato pravim, da imamo diktaturo z drugimi sredstvi. Včasih je veljalo, da je dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Zdaj pa je obratno: kar ni izrecno dovoljeno, je prepovedano,« se jezi dr. Štrancar.  

Spreminjajoča se zakonodaja sicer pomeni oviro za vsa podjetja, posebej tehnološka pa so prizadeta zaradi nespodbudne zakonodaje. Visokotehnološka podjetja zahtevajo velika vlaganja. Štrancar ni zagovornik nepovratne državne pomoči; primernejši se mu zdi tvegani kapital, kjer tisti, ki tvega, dobi denar nazaj, če projekt uspe. Kot vemo, pa je naša zakonodaja do tveganega kapitala sovražna. BII Separations je sicer uspelo zbrati 2,35 milijona evrov zasebnega denarja od treh skladov tveganega kapitala in enega poslovnega angela iz Frankfurta. Vendar direktor podjetja pravi, da so denar dobili bolj po naključju kot zaradi spodbudnega okolja in politike. Eden od vlagateljev je pred leti vložil denar v Qiagen, najuspešnejše biotehnološko podjetje v Nemčiji. Tam je dobil zelo pozitivno izkušnjo, dobro je zaslužil, zato je bil pripravljen tvegati s podobnim projektom pri nas.

Vlagati v visokotehnološko ali samo tehnološko podjetje v Sloveniji je za tvegane kapitaliste že v začetku skoraj nepremagljiva ovira. Novembra je v Barceloni potekal forum Biotech, na katerem se je vlagateljem predstavilo 40 biotehnoloških podjetij. Vlagatelji so BIO Separations izbrali med tri podjetja, najbolj zaželena za vlaganje tveganega kapitala – z jasnim poudarkom: Slovenija je problematična država, zato želijo, da se podjetje preseli v drugo državo.    

Država obdavči srečko in dobiček 

Kristjan Pečanac trdi, da v Sloveniji stanje pri razvoju tehnologije še ni bilo tako slabo, kot je danes. Po njegovem prepričanju pri nas nimamo niti osnovnih pogojev za nastanek visokotehnoloških podjetij, ki bi zmogla kaj več kot prodajo v sosednje države. »Pri nas ni problem ustanoviti podjetje in ga pripeljati skozi začetne faze razvoja. Vsa podjetja pa se zlomijo pri ekspanziji, na točki, ko bi morala osvojiti svetovni trg.« Zakaj tako? Eden od ključnih pogojev za ekspanzijo podjetja je po njegovem mnenju razpršitev lastništva. Pri vseh tujih uspešnih podjetjih se pojavlja isti vzorec: lastništvo podjetja je razdeljeno med ustanovitelja, zaposlene, vlagatelje, strateškega dobavitelja in strateškega kupca. »Samo v taki strukturi, je podjetje napeto in bo prisiljeno rasti. Lastništva pa pri nas ni mogoče primerno razpršiti, ker zakonodaja ne dovoljuje opcijskega sistema nagrajevanja. Država te obdavči že, ko kupiš srečko, kar je opcija, dobitek je pa še nekje v oblakih,« ponazarja Pečanac. 

Kritičen je tudi do vlagateljev. Kot pravi, obstajata dve vrsti vlagateljev. Eni vlagajo v inovativna tehnološka podjetja, ki so tik pred ekspanzijo, drugi, imenuje jih mrhovinarji, vstopijo v podjetje v njegovi zadnji življenjski fazi. Podjetje kupijo, ga razkosajo in prodajo po delih z zaslužkom. »Pri nas imamo samo mrhovinarje,« zatrjuje Kristjan Pečanac.    

Ostane le selitev 

Selitev tehnoloških podjetij ni strah, ampak je dejstvo. Kristjan Pečanac je pred leti sedež podjetja Daisy Technologies zaradi zahtev vlagateljev že preselil v Ameriko. V Silicijevi dolini je ohranil stike, ki mu omogočajo ponovno takojšnjo preselitev. Trenutno še vztraja doma in v svojem novem podjetju Sytech našim podjetjem pomaga preskočiti na svetovni trg, predvsem poiskati vlagatelje in strateške partnerje.  

»Ključni nasvet podjetnikom, ki želijo razviti visokotehnološko podjetje, je: mrežite se. Sami ne boste nič naredili, ker vas veliki svetovni igralci ne bodo pustili medse. Na tehnološkem področju so vloge natančno razdeljene, pravila igre pa znana. Kdor želi uspeti, se jih mora držati.« Da bi sploh lahko igrali po teh pravilih, je nujno, da se podjetje preseli v državo z ugodnejšo klimo.

O selitvi je začel razmišljati tudi Rok Uršič, lastnik podjetja Instrumentation Technologies iz Solkana, ki razvija opremo za pospeševalnike osnovnih delcev. Svoje zamisli, ki jih je dobil med delom v Ameriki, je vedno želel uresničiti v domovini. Potrpljenje ga počasi mineva. Tik pred pogovorom za Podjetnik je izvedel, da v tehnološkem parku na italijanski strani ponujajo kvadratni meter poslovnih prostorov za 5 evrov na leto.  

Čedalje verjetneje je, da bomo izgubili tudi BIO Separations. Imeli so ponudbo za izdelovanje cepiva za sars in ptičjo gripo, vendar so posel zgubili zaradi neprimernih prostorov. Iskanje večjih prostorov jih je postavilo pred dejstvo. Aleš Štrancar se je sprva nagibal k gradnji prostorov v Ljubljani, čemur partner iz Frankfurta nasprotuje. V Frankfurtu stane kvadratni meter zemljišča 50 evrov, v Ljubljani najmanj dvakrat toliko. Solastniki podjetja so Štrancarja zadolžili, da v pol leta pripravi različne scenarije za nadaljnji razvoj podjetja. Raziskati mora ponudbe ob upoštevanju cen zemljišč, delovne sile, spodbud in tako naprej. Trenutno mu najboljše razmere obljubljajo na avstrijskem Koroškem, o čemer lahko preberete v okvirju. Nekoč je bila cena delovne sile ena redkih prednosti poslovanja v Sloveniji. Za visokotehnološka podjetja tudi to ne velja več. Kot trdi Štrancar, je naš strokovnjak zaradi visokih prispevkov dražji od strokovnjaka v Avstriji.    

Kako delajo v tujini? 

Visoka tehnologija velja za tvegan posel. Razvite države zato pomagajo podjetnikom premagovati tveganje s širokim naborom spodbud, od poceni zemljišč do nepovratnih sredstev in tveganega kapitala. Aleš Štrancar kot enega od vzornih modelov navaja ameriški program Sbir. Pravi, da imajo tam inštituti predpisan znesek denarja, ki ga morajo vložiti v inovativna mala podjetja. Njegov prijatelj je denimo razvil metodo za zdravljenje raka na debelem črevesu in so mu na nacionalnem inštitutu za zdravje dodelili 100 tisoč dolarjev za dokončanje razvojnega dela, izdelavo poslovnega načrta in pripravo na ustanovitev podjetja. Če bodo na inštitutu po šestih mesecih delo pozitivno ocenili, bodo podjetju dali dodatnih 750 tisoč dolarjev. Celoten znesek dobi podjetje neposredno in ne prek univerze ali drugih posrednikov.

Začetna pomoč države postaja za tehnološka podjetja pomembnejša kot kdaj prej. Tvegani kapital namreč ne vstopa v podjetje v začetni fazi. Čas vstopa tveganega kapitala se v zadnjem času celo pomika v čedalje kasnejše obdobje. To pomeni, da mora podjetje financirati začetno obdobje iz drugih virov. »Teh virov v Sloveniji nimamo, zato tudi nimamo najbolj dobičkonosnih projektov iz farmacije in biotehnologije, ki so finančno najzahtevnejši. Od tehnoloških podjetij imamo kvečjemu razvijalce programske opreme, ker za delo ne potrebujejo velikih začetnih vlaganj,« pravi dr. Štrancar.    

Primer z obrnjeno zgodbo 

V množici napol obupanih podjetnikov se najdejo tudi tuja visokotehnološka podjetja, ki se odločijo za selitev v Slovenijo. Tak primer je korporacija Flextronics s preko 100 tisoč zaposlenimi v številnih državah. Flextronicx je v Sloveniji odprl razvojni center za načrtovanje čipov. Direktor podjetja Damjan Lampret pravi, da sta k odločitvi korporacije botrovala dva dejavnika. Prvi je spoznanje, da imamo dobre strokovnjake, ki se zelo hitro učijo tudi na povsem novem področju. Odločitev je dodatno olajšala pomoč naše vlade pri začetni naložbi.  

Lampret ne občuti toliko prej omenjenih ovir za delo, ker je centrala podjetja pač drugje. Kot največjo težavo za delo navaja pomanjkanje ustreznega kadra. »Dobri strokovnjaki imajo možnost oditi v druge države Evropske unije, tako da se zanje ne bojujejo več samo naša podjetja. Medtem pa iz drugih članic EU praktično nihče noče priti v Slovenijo,« opozarja Lampret. 

Toliko kritizirana birokracija se mu zdi še najmanjši problem, čeprav je je v drugih državah manj. Kritičnejši je do obdavčenja delovne sile, kar nas dela manj konkurenčne. Visoko obdavčitev v visokotehnoloških podjetjih kompenzirajo z nižjim standardom zaposlenih strokovnjakov. To dolgoročno spodbuja selitev strokovnjakov na Zahod. 

»Pred leti so najvišji slovenski politiki govorili, da ima Slovenija idealno strateško lokacijo, da postane Silicijeva dolina v Evropi. Če se hočemo iti Silicijevo dolino, potem ni dovolj, da se tehnološka podjetja ukvarjajo samo z razvojem programske opreme, temveč se morajo začeti ukvarjati tudi z razvojem procesorjev in druge strojne opreme. Industrija polprevodnikov danes v svetu pomeni nekaj sto milijard dolarjev letnega denarja, v Sloveniji pa te industrije, razen našega podjetja, ni,« pravi Damjan Lampret. Druge države namenjajo posebne spodbude za panoge, ki so v porastu in bodo v prihodnosti prevladovale v razvoju človeške družbe. Po njegovem mnenju naša država še vedno raje preveč denarja vlaga v reševanje podjetij, ki so na robu obstoja, ker njihove panoge umirajo. »Flextronics odločitve za ustanovitev razvojnega podjetja v Sloveniji ne obžaluje, upa pa, da bo Slovenija postala prijaznejša za tehnološke naložbe,« trdi direktor slovenskega podjetja.