Beli ovratniki na obisku pri belih haljah

Kako si predstavljamo sodobnega podjetnika ali menedžerja? Bela srajca, kravata, temna obleka, čevlji z leskom, sij v očeh in širok, bel nasmeh. Kot nekdaj v Ameriki, tako danes v Sloveniji. Sožitje odličnega formalnega videza in vodstvenih sposobnosti. Sijaj uspeha kot odgovor na stalno pripravljenost na izzive, prodornost in odličnost ter ustvarjalnost v pogajanjih, vodenju in delegiranju.

 

Trg brezkompromisno zahteva celega človeka, zato kotira zdravje na lestvici vrednot zelo visoko. Pa se tega podjetniki zavedajo? Po mnenju strokovnjakov iz diagnostičnih centrov vedno bolj, kar dokazuje povečano število obiskov. Vzroki niso čisto preventivne narave. Tare jih nespečnost, izpostavljajo slabo počutje in razdraženost. Vse to, česar člani njihovega poslovnega tima in zunanji partnerji ne smejo opaziti.

 

 

Pred več kakor sto leti je tedanji podjetnik dal podjetju roke, kmalu zatem še glavo in znanje. Danes je nekaj popolnoma običajnega, da podjetnik za podjetje nosi glavo na prodaj. In še ni dovolj. Službene obveznosti namreč zahtevajo popolno predajo. Dopusti in vikendi se lahko prekinejo kadarkoli, delovni urnik ne more koketirati s kolektivno pogodbo o delovnih razmerjih.

 

In kakšen je delavnik podjetnika! Povsem običajno se začne z »Dobro jutro, prevzemi klic.« Podjetnik dvigne veko in poškili na številko na govorečem mobilcu. Z njim seveda spi ali je vsaj na dosegu roke, samoumevno je bližje kot njegov partner. Hitro se odkašlja, da deluje glas že pravšnji, globoko aktiven v novem dnevu. »Halo, ne, ne, niste me zbudili, ravno prebiram pogodbo, ki ste mi jo poslali … Da, sestanek je lahko … trenutek, preverim še na urniku … da, bo šlo, potrjujem …«. Zajtrk. Zopet ni časa. Tuš. Sedečemu položaju v avtomobilu in na ergonomsko oblikovanem stolu se ni mogoče izogniti vse do kasnega popoldneva. Vmes pa nekaj deset telefonov, sestankov, odgovorov na e-sporočila. Najmanj trideset različnih tematik, problemov in preklapljanj možganskih povezav dnevno. Zvečer se konča z obveznim druženjem s poslovnimi partnerji. Hrana je, ali je pa tudi ni. Življenjski partner je, ali pa ga ni. Stres pa definitivno je in ga ni mogoče kar tako izločiti. Če so bili japonski poslovneži v naših očeh še do nedavnega eksotični deloholiki z nekajdnevnimi počitnicami letno in karaokami kot obliko antistresnega programa, je to danes že evropska realnost.