Avtokampi – od šotorov do doživetij

V Sloveniji imamo po različnih podatkih dobrih 40 kampov. Urad za statistiko navaja 40 kampov, na Združenju za turizem in gostinstvo pri Gospodarski zbornici pa imajo podatke o 46 kampih. V resnici je številka še nekaj višja, saj vsi kampi nimajo uporabnega dovoljenja niti niso kategorizirani.  

Pomembnejši je podatek, da zanimanje za bivanje v naših kampih narašča. Lani je tako v njih bivalo 313 tisoč gostov, ki so ustvarili 1,1 milijona nočitev. Število nočitev je bilo najvišje vse od leta 1998, za kar imamo podatke. Obisk sicer ne narašča enakomerno in vmes so bila tudi »sušna« leta.  

Po številu kampirnih mest je 37 odstotkov zmogljivosti v gorskih krajih, 26 odstotkov v zdraviliških krajih, 16 odstotkov v obmorskih krajih in 14 odstotkov v drugih turističnih krajih.  Kampi zagotavljajo petino slovenskih prenočitvenih zmogljivosti, v juliju in avgustu pa v njih gostuje četrtina vseh gostov. Zanimivo je, da so »najhvaležnejši« gosti Nizozemci, ki najdlje ostajajo v kampih - 4,7 dneva. 

Še so možnosti za podjetne

Hiter izračun pokaže, da se da s srednje velikim kampom lepo zaslužiti. Vendar je treba upoštevati nekatera manj prijetna dejstva. Prvo je vsekakor kratka sezona, ki za večino kampov traja samo od aprila do oktobra. Vse leto so odprti samo kampi v zdraviliščih, kamp v Ljubljani in še nekaj izjem. Zasedenost kampov je zato na letni ravni precej nizka, v povprečju komaj 30-odstotna. Nasprotno pa je avgusta kar nekaj kampov prenatrpanih, vendar jih utegne hitro sprazniti že zgoden avgustovski dež. Žal je ta posel v znatni meri odvisen tudi od vremenskih razmer med glavno sezono. 

Zasebniki upravljajo približno polovico kampov, od tega veliko večino manjših z do 50 kampirnimi mesti. Marija Accetto, svetovalka v Združenju za turizem in gostinstvo pri GZS, trdi, da so še možnosti za odpiranje kampov. »Nepokrita območja so še Maribor z okolico, Koroška, Posavje, Bizeljsko, Goričko, Ilirsko-bistriško z Brkini in Vipavska dolina,« našteva Marija Accetto. Vendar to ne pomeni, da lahko zasebnik v nekaj tednih na svojem zemljišču čez noč zgradi kamp. Za odprtje kampa je namreč potreben ureditveni načrt občine, to pa lahko zahteva kar nekaj časa.

 
Turizem na reki Kolpi doživlja preporod. »Formula« družine Jankovič iz Adlešičev je v tem, da je kamp v »divji naravi« izhodišče za dostop to številnih drugih turističnih ponudnikov.

--------------------------------

 

Kampi na Kolpi so vezani na turistično sezono, ki traja od maja do septembra. Večina kampov, med njimi tudi Jankovičev Stari pod, ima zelo specifično strukturo gostov. »V glavnem gre za domače goste, študente in mladino, ki si želijo odklopa in zabave,« razlaga Tončka Jankovič in nadaljuje, da ostajajo v glavnem preko vikendov in se vračajo večkrat v sezoni. V zadnjih letih so se mladim pridružile tudi družine, kanjon Kolpe pa privablja tudi tuje goste, ki jih privlači ne toliko zabava kot neokrnjena narava. »Ko so se pojavili prvi Nizozemci in Nemci, smo se spraševali, kje neki so nas našli, saj smo 'bogu izza nogu', potem smo do ugotovili, da je to posledica pojavljanja na internetu in v turističnih katalogih, ki jih izdaja Gospodarska zbornica Slovenije.«

 

 

Gosti se v kamp redno vračajo in ga priporočajo znancem. Na vprašanje, zakaj se vračajo, Tončka Jankovič, ki je članica društva lokalnih turističnih vodičev po Beli krajini, odgovarja, da je treba gostom, tudi če je to mladina in če pridejo le za vikend, ponuditi kaj več od prostora za kampiranje in sanitarij. Izredno priljubljeni so spusti s kanuji, za katere skrbi njen oče Anton Jankovič. Prirejajo izlete po Beli krajini, pokušnje vin, goste napotijo na zanimive izletniške točke, tudi kraje za nabiranje gob jim razkažejo. »Pri tem je najpomembnejše, da dobro sodelujemo z drugimi ponudniki turističnih in gostinskih storitev. Če si gostje zaželijo zabave s hrano, se dogovorimo z gostinci, ki pripravijo naše belokranjske specialitete - jagenjčka ali odojka.« Poleg tega k priljubljenosti kampa prispevajo zdaj že tradicionalne Igre na Kolpi, ki potekajo v avgustu. Gre za zabavne športne igre, ki pritegnejo obiskovalce. »Treba je poskrbeti, da se vedno kaj dogaja,« poudari Tončka Jankovič

 

Glavna prednost kampov na Kolpi je divja in neokrnjena narava. Posledica so seveda predpisi o varstvu naravne in kulturne dediščine, ki upočasnjujejo pridobivanje lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Toda če predpisi ne bi bili strogi, pravi Tončka Jankovič, od reke in njene okolice ne bi ostalo nič takšnega, kar bi privabljalo goste. Tako je kamp Jankovič tri leta deloval v začasno postavljenem objektu - prikolici, po pridobitvi gradbenega dovoljenja pa so na lokacijo prestavili več kot sto let star gospodarski objekt – pod, v katerem so uredili recepcijo, lokal in skupna ležišča.

 

Zaradi lege v krajinskem parku so dovoljenje za kamp dobili šele letos: zdaj lahko poleg šotorov sprejemajo tudi avtoprikolice in avtodome. Najzanimivejše ob vsem tem pa je, da morajo biti za šotorišče izpolnjeni povsem enaki pogoji kot za kamp.

 

 

Ker je kamp majhen, in sezona, ki je močno odvisna od vremena, traja le nekaj mesecev, Tončka Jankovič razmišlja, da bi poleg turističnega dela razširili tudi gostinski del ponudbe. Objekt je oddaljen od naselja, ima skupna ležišča in je kot tak idealni prostor za piknike in različne zaključene zabave.

Kamp prinaša dovolj dobička, da lahko vlagajo v urejanje objektov in okolice, vsekakor pa ne dovolj, da bi bil to lahko edini vir prihodov. »Za delo v kampu poprimemo vsi: oče, mama, brat in jaz, toda brez rednih služb drugje ne bi šlo,« pove Tončka Jankovič in sklene: »Pomembno je, da je napredek viden, naložbe pa se nam bodo prej ali slej obrestovale.«

---

Kamp za aktivne   

Peter Remšak iz Savinjske doline veruje v športne dejavnosti, specializirano dejavnost otroškega kampa ter promocijo, ki ljudem pričara zanimiva doživetja v kampu.
---------------------------------------

»Največja napaka naših avtokampov: Vsi ponujajo vse, izkaže pa se, da ponujajo samo informacije, kje se kaj dogaja.«   Večina lastnikov kampov na začetku izgublja veliko časa in energije z urejanjem potrebne dokumentacije. Pri Petru Remšaku so postopki tekli precej hitreje in enostavneje. Od občine Prebold je vzel v najem vrsto let zapuščen in zanemarjen kamp v tamkajšnjem športnem parku. Idejni projekt, ki ga je predložil, je naletel na dober odziv, najemnino pa odplačuje z naložbami v infrastrukturo kampa.

Trendi narekujejo razvoj športnih kampov 

Toda zakaj se je lotil obnove kampa prav v Preboldu, kjer kamp že obstaja in v kraju, ki ni ravno magnet za turiste? »Savinjska dolina, predvsem njen zgornji del dajeta veliko priložnosti za razvoj športnega turizma, ki je zaradi razmeroma nizkih cen zanimiv za tujce,« pove Peter Remšak in doda, da bodo izkoristili vse priložnosti, ki jih ponuja okolica: kajakaštvo, konjeništvo, kolesarjenje, soteskanje, ribolov, pohodništvo. In ker ima Peter Remšak tudi šolo jadralnega padalstva Impulse in je le nekaj metrov od kampa poligon za učenje, veliko stavi tudi na letalski turizem. Poleg tega že več let dela kot animator za druge slovenske kampe, zato si je nabral precej izkušenj, predvsem pa informacij, česa si turisti želijo. »Največja napaka, ki jo delajo kampi je ta, da vsi ponujajo vse, potem pa se izkaže, da več kot informacije o tem, kje se kakšna dejavnost dogaja, sploh ne posredujejo. Predvsem tujci si želijo dobre organizacije, veliko pa jih pričakuje, da jih boste odpeljali tja, kamor si želijo, in poskrbeli za animacijo.«  

Pomen dobre promocije 

Peter Remšak stavi predvsem na tuje goste, toda prvo leto na prihodke ne more pretirano računati. »Obiskali so me že agenti tujih turističnih agencij, ki po Sloveniji iščejo zanimive ponudnike, toda razen napol urejenega kampa in lepih besed o tem, kaj vse bomo ponujali, jim nisem imel česa pokazati,« pove Peter Remšak, ki se je zaenkrat povezal z domačimi turističnimi agencijami, prek katerih ponuja enodnevne izlete in piknike s presenečenjem - letenjem z jadralnim padalom. »To je tudi vse, kar je zanimivo za domačine. Če jih zanima športni turizem, jim ni treba iskati posrednika, saj je Slovenija tako majhna, da se vsak znajde sam.  

Glavni načrt za letošnjo sezono vključuje pripravo dobrega promocijskega gradiva. »Vse dejavnosti bomo posneli z videokamero, ob koncu dneva jih bomo prikazali na projektorju, vsak udeleženec pa bo od odhodu dobil tudi zgoščenko,« razlaga načrte Peter Remšak, prepričan, da se bo čez poletje nabralo dovolj zanimivega gradiva za postavitev kakovostne predstavitvene strani na medmrežju, ki bo prikazovala dejavnosti in vzdušje v kampu.  

Kako preživeti prvo leto?  

Vsak začetek je težak in tvegan, zato se je Peter Remšak odločil, da bo del kampa, v katerem stoji poslopje s skupnimi ležišči, namenil otroškim športnim in jezikovnim kampom, ki jih pripravlja v sodelovanju s podjetjem Adrenalinček. »Povpraševanje po otroških kampih je veliko, zato je smiselno, da na začetku izkoristim vsako priložnost. Ponudba kampa je zelo široko zastavljena. Treba je poskusiti vse in nato ugotoviti, kaj je za goste najzanimivejše. Bomo videli, kako bo. Prvo leto se bomo učili iz napak in pridobivali izkušnje,« sklene naš sogovornik.  

---

Ves čas nekaj novega. 

Lidija Koren, ki že petnajsto leto vodi kamp v Drežnici pri Kobaridu. Sistematično izboljšuje, vse kar ponuja kamp, in se povezuje z agencijami.  
------------------------------------------------ 

Pred šestnajstimi leti je bila Lidija Koren le ena od vsega naveličanih delavk v tovarni. Dve leti pozneje je odprla kamp v Drežnici pri Kobaridu. Brez izkušenj, toda z veliko želje po samostojnosti in uspehu. Pridobila je potrebna dovoljenja, najela kredite, uredila kamp, postavila objekte, savno, igrala za otroke. Prva sezona je bila katastrofalna. »Dober mesec po otvoritvi se je začela vojna. Edini gosti so bili teritorialci, za katere sem kuhala mineštro,« pove. Po slabem prvem letu je obisk v kampu rastel vse do lani, ko se je v neposredni soseščini odprl nov kamp.  

»S poslovnimi rezultati sem zadovoljna. Če ni izrednih razmer, kot sta bila vojna ali potres, je sezona dobra,« pove Lidija Koren. Poleg občasnih potresov, ki, zanimivo, odženejo le domače in italijanske goste, na zasedenost kampa močno vpliva tudi slabo vreme, saj se ob dežju izprazni polovica kampa.  

Mir in adrenalin 

V zgornjem Posočju, kamor obiskovalci ne zahajajo le zaradi narave in počitka, temveč tudi zaradi močno razširjenega športnega turizma, sezona v kampu traja od 15. marca do 1. novembra. Letos so v kampu s petdesetimi šotorišči, ki sprejme do dvesto gostov, že med velikonočnimi prazniki dosegli 70-odstotno zasedenost. Največ je bilo stalnih gostov – kajakašev in jadralnih padalcev. Sicer pa kar 95 odstotkov vseh obiskovalcev prihaja iz tujine; v maju in juniju prevladujejo upokojenci in vsi tisti, ki imajo radi mir. Obisk kajakašev in padalcev pa je odvisen od vodnih in vremenskih razmer. V kampu se vsako leto zadrži tudi večje število prehodnih gostov, ki se v Kobaridu ustavijo na poti na jadransko obalo. Gostje so se lani zadržali v kampu povprečno 3,2 dni. 

Pričakovanja gostov 

Po izkušnjah Lidije Koren sta prvi stvari, ki so ju gosti preverijo, urejenost kampa in čistočo sanitarij. »Zelo pomemben je prvi stik že na recepciji. Ljudje pričakujejo prijaznost in informacije.« Da kamp zadosti njihovim pričakovanjem, je potrebnih devet do deset ljudi, ki skrbijo za čistočo, recepcijo, gostinski lokal in trgovino.  

Lidija Koren pravi, da se nikoli ni obremenjevala s konkurenco, ki je v Posočju iz leta v leto večja. Že od začetka se je zavedala, da je treba gostom vsako leto ponuditi kaj novega: naj bo to savna, izposoja koles, trgovina, balinišče, otroško igrišče, odbojka na mivki ali kaj drugega. »Ponudbo je treba dopolnjevati in stalne goste vsako leto presenetiti s kakšno novo pridobitvijo.« Tako so letos postavili plezalno steno, načrtujejo pa tudi otroško varstvo, tako bi se lahko oba starša neobremenjeno ukvarjala s športnimi dejavnostmi. 

Brez znanja tujih jezikov ne gre 

Kaj je bila najtežja stvar, s katero se je morala soočiti Lidija Koren? Če odšteje prvo, izredno slabo sezono, ji je največ preglavic delalo neznanje tujih jezikov. »Na začetku sem se med pogovorom z gosti pošteno namučila in hitro ugotovila, da brez tečajev in učenja jezikov ne bo šlo,« pove.  

Pomembno je povezovanje 

Na koncu še nasvet Lidije Koren za vse, ki bi se radi poizkusili v njeni dejavnosti. Pravi, da je treba gostu prisluhniti, česa si želi, in oceniti, kaj bi bilo zanj najprimernejše. Zato je potrebna dobra povezava z agencijami, ki ponujajo športne dejavnosti in dobro poznavanje njihove ponudbe. Gosta ne smete poslati v najbližjo agencijo ali k znancu, temveč tja, kjer ponujajo storitev, ki mu bo najbolj ustrezala. Prav tako ne morete človeka poslati v gostilno na slow food, če veste, da mu bo bolj ustrezala pica. Če bodo zadovoljni s kampom, športnimi agencijami in gostinsko ponudbo, potem se bodo vrnili in vas priporočili naprej.

---

Pogoji za postavitev kampa 

Za postavitev stalnega kampa potrebujete gradbeno dovoljenje. Ker mora biti gradnja kampa v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, je treba pridobiti lokacijsko informacijo. Če leži zemljišče na območju, varovanem v skladu s predpisi o varstvu kulturne dediščine, morate pred začetkom gradnje pridobiti soglasje pristojnega organa oziroma službe. 

Kriteriji, ki jih mora izpolnjevati kamp, so opisani v Pravilniku o merilih in načinu kategorizacije nastanitvenih obratov in marin (Uradni list RS št. 46 / 9.5.2005 str. 438) 

Minimalni kriteriji, ki jih mora izpolnjevati kamp z eno zvezdico, so: 

- Prostor mora biti ograjen, opremljen z vstopno zapornico ali vrati.

- Če je v njem več kot 100 kampirnih prostorov, potrebujete načrt kampa.

- Dovozna cesta mora biti široka najmanj tri metre.

- Kampirne površine morajo biti ravne in urejene.

- Priskrbeti morate električne priključke za 40 odstotkov od skupnih kampirnih prostorov.

- Poti do recepcije in sanitarij morajo biti razsvetljene.

- Poskrbljeno mora biti za odlaganje odpadkov.

- Mesta za ognjišča morajo biti zavarovana pred požarom.

- Razmik med šotori mora biti najmanj tri metre.

- Povprečna velikost prostora za postavitev šotora, kamp prikolice ali avtodoma je 55 kvadratnih metrov.  

Če je v kampu več kot dvajset kampirnih mest, mora biti pri vhodu v kamp recepcija. Pred vhodom potrebujete urejen parkirni prostor, poskrbeti morate tudi za hrambo vrednostnih stvari. V kampu mora biti gostom dosegljiv telefon. 

Posebno poglavje so sanitarni prostori – umivala in stranišča. Na trinajst kampirnih prostorov potrebujete en umivalnik (pol ženskih, pol moških), prho v kabini z vrati pa na petindvajset kampirnih prostorov. Polovica mora biti namenjena moškim, polovica ženskam. Na petindvajset kampirnih mest potrebujete eno žensko stranišče, na petintrideset mest pa eno moško.  

Prostori za pomivanje posode in pranje perila morajo biti ločeni od stranišč. Za petdeset kampirnih mest potrebujete eno pomivalno korito in en pralnik s toplo vodo.  

Pravilnih predpisuje tudi osnovne storitve, ki jih mora ponujati kamp. To so posredovanje sporočil za goste, vzdrževalna služba, ki je na voljo 8 ur na dan, ter pribor za prvo pomoč. Če ima kamp več kot 150 kampirnih mest in če je trgovina z živili oddaljena več kot dva kilometra, morate organizirati prodajo živil.  Pravilnik narekuje tudi standarde, ki omogočajo dostop in uporabo kampa in objektov invalidom.