Andrej Čufer - Tiskana vezja

Če se peljete po Gorenjki, Alpam naproti, in v Lescah na pravem križišču zavijete v slovensko čokoladno dolino, bo vaš pogled pritegnila lična zgradba na desni strani ceste, ki je postavljena malce v hrib. Trata pred vhodom je skrbno urejena, avtomobili pa, ki so parkirani na drugi strani, imajo vsa okna (bilo je vroče majsko popoldne) kar odprta. To je sedež podjetja AKA PCB, kjer izdelujejo tiskana vezja.

Od Jesenic do Elana

Andrej Čufer, naš sogovornik, je svetovalec, podjetnik, manager, inovator, oblikovalec, po izobrazbi pa arhitekt. Zakaj je to pomembno? Morda zato, ker se danes, ko si ogledujemo njegovo pestro pot, prav interdisciplinarnost in prilagodljivost ter želja po novih znanjih in dosežkih kažejo kot razlogi za uspeh.

Andrej Čufer se je začel učiti obrti obdelovanja lesa v očetovi delavnici za lesno galanterijo na Jesenicah pred drugo svetovno vojno. Med nacionalizacijo so jim pobrali vse imetje, tako da so morali začeti spet na novo. Ker se je oče zaposlil v Elanu, je tudi Andrej Čufer že kot srednješolec vsak prosti trenutek delal v Elanu. Kasneje je prevzel obrat izdelave loparjev za badminton, ki so bili takrat Elanov najboljši izvozni izdelek. Med drugim je tudi ustanovni član Elanovega inštituta.

Kmalu pa načrti in ambicije Andreju Čuferju niso dale miru, zato se je odločil, da gre na svoje. Začel je (ponovno) iz nič s sitotiskom, ki ga je uvajal tudi že v Elanu in odprl v Begunjah delavnico v kotu stanovanja. Temnico za razvijanje filmov, kot del proizvodnega procesa, je imel kar v nekdanjem stranišču. Izdelal in opremil jo je seveda sam. S to temnico je povezana anekdota. Ko so ga v tistih prostorih nekoč obiskali tuji poslovni partnerji, natančneje, dva gospoda, je šel eden izmed njiju naprej, prišel potem ves nasmejan ven in drugemu rekel, naj gre zdaj še on noter, saj notri za oba tako ali tako ni prostora.

Razvijanje strojev, tehnološke rešitve, soočanje z izzivi - kaže, da bi bil brez tega Andrej Čufer zelo nesrečen, v tem okolju pa je zato zadovoljen in posebej uspešen. Eden prvih izdelkov, ki so jih v svoji obrtni delavnici opremljali s sitotiskom, je bil lonček za gorčico, ki so jih opremili ogromno, nekje med štirideset in petdeset milijonov kosov! Kasneje so delali pravzaprav za vso jugoslovansko kozmetično industrijo, vse do Kruševca, z redkimi izjemami. Zanje je bilo pomembno, da najdejo rešitev in opravijo naročeno storitev, ne glede na to, kakšne oblike je izdelek, ki ga je potrebno potiskati, pa naj gre za plošče (ki so bile neredko valovite, kar je poseben izziv za sitotiskarje; okrogline, ovali Lahko bi zapisali, da so pridno delali in lepo živeli. Pa vendar. Nekega dne se je na vratih pojavil znanec, ki je potreboval tisk na laminat za tiskano vezje in tako se je začelo

Z leti so se specializirali za izdelavo enostranskih tiskanih električnih vezij. Priznavajo, da je pri dvostranskih in večnivojskih, tako imenovanih multilayer tiskanih vezjih resda več denarja, vendar se s tem, ko so se nekateri tekmeci preusmerii na zahtevnejša vezja, tudi pri njih pojavlja zato več dela. Za nameček pa so se slovenski izdelovalci med seboj dogovorili, kaj bo kdo počel, tako da se vsako leto nekajkrat dobijo in si med seboj pravzaprav pomagajo.

Tudi pri izdelavi tiskanih vezij (angleško: printed circuit boards - odtod dodatek PCB k imenu AKA) so nadaljevali s serijo tehnoloških inovacij in izboljšav. Ena izmed njih, na katero je Andrej Čufer še zlasti ponosen, je ta, da so prvi na svetu uporabili tehnologijo alkalnega jedkanja za izdelavo enostranskih električnih vezij. Nekoč so en stroj razvili tudi za nemško tovarno AGFA, ki ga je potem tudi patentirala.

Družinsko ozračje generacij

AKA PCB je družinsko podjetje. Andrej Čufer dela v podjetju kot svetnik, žena Vesna, tudi arhitektka, je direktorica in skrbi za finance ter kadre, sin Grega, strojni inženir, pa skrbi predvsem za tehnologijo in prodajo.

Imajo dvaindvajset zaposlenih in po besedah Andreja Čuferja vsako leto zaposlijo enega do dva. Delavka z najstarejšim stažem v podjetju je pri njih že več kot petintrideset let!

V podjetju zdaj, ko so pridobili certifikat kakovosti ISO 9002, (na katerega so ponosni skoraj tako kot na certifikat UL, ki omogoča, da lahko njihovi naročniki svoje izdelke s to označbo na tiskanih vezjih prodajajo v Združenih državah Amerike), načrtujejo, da bi uvedli drugo izmeno, ki bi omogočala bistveno povečanje proizvodnih zmogljivosti ob ne preveliki rasti osebja. Letno bi lahko tako izdelali z drugo izmeno vred kar med pet in šest tisoč kvadratnih metrov tiskanih vezij.

Če delaš za Mercedes

se verjetno tudi voziš v njem, ampak ne gre za to. Poleg francoske in italijanske, pokrivajo s svojimi električnimi vezji pravzaprav vso evropsko celinsko avtomobilsko industrijo, in to nekaj pomeni.

Takoj ko pride kak predstavnik avtomobilske industrije skozi vrata, najprej vpraša »Ali imate certifikat ISO«, in šele potem se pogovarjajo naprej. Seznam večjih kupcev podjetja AKA PCB je naravnost impresiven, in menim, da bi si ga lahko želel vsak resen podjetnik, saj so na vrhu seznama imena, kot so Mercedes Benz, BMW, Audi, Volkswagen, Opel, Porsche, Bosch, Phoenix in druga, seveda pa ne smemo pozabiti domačih, kot so Iskra, Elektronika Velenje in drugi.

Zanimivo je, da niti sami ne vedo, za kaj vse se uporabljajo in kam vse vdelujejo tiskana vezja, ki jih izdelujejo v Lescah, zato pravijo, so vedno znova presenečeni nad raznovrstnostjo in razširjenostjo uporabe električnih tiskanih vezij, saj jih danes najdemo praktično že skoraj povsod.

Verjetno je odveč poudarjati, tudi zaradi njihove zavzetosti pri pridobivanju certifikatov kakovosti (poleg že omenjenih ISO 9002 in ameriški UL se vneto pripravljajo na naskok za tako imenovani »ekološki« certifikat ISO 14000), da je ena izmed komponent delovanja podjetja AKA PCB poleg visoke kakovosti za konkurenčno ceno, tehnološke naprednosti in odgovornosti do zaposlenih in družbenega okolja tudi ekološka naravnanost. Tudi zato posebej skrbno z ostankov proizvodnje (po posebnem tehnološkem postopku) pobirajo baker in stalno izboljšujejo svoj delovni proces. Če strojev ni na trgu, ali pa so občutno predragi, jih naredijo kar sami, saj jim ni težko zavihati rokavov. Četudi nekaj orodij še vedno naročajo zunaj hiše, imajo lastno, sodobno opremljeno orodjarno.

Sledi

Andrej Čufer zelo ceni, kadar zna kdo kaj narediti sam, da vztraja in raste, četudi počasi, in predvsem ne odneha. Verjetno tudi zato, ker je bil, kot sam pravi, vzgojen zelo skromno in delovno. Rad se pohvali, da lahko gre še danes, ko je formalno že v pokoju, sam na službeno pot z avtomobilom in opravi poleg pomembnega poslovnega pogovora v istem dnevu zraven še kakih tisočtristo, tisočštiristo kilometrov, vendar se temu počasi ogiba in želi več prepuščati svojim naslednikom.

Ker mu ni vseeno, rad pove svoje mnenje in se zavzema za razvoj obrti in podjetništva, podjetnikom prijazno državo (posebej pozdravlja uvedbo davka na dodano vrednost), postal je tudi predsednik gorenjske podružnice Združenja podjetnikov Slovenije. Bil je tudi med ustanovitelji gorenjske obrtne zbornice in tudi tam deloval za razvoj obrti in podjetništva.

Verjetno bi lahko Andrej Čufer s svojim znanjem in izkušnjami, mladim podjetnicam in podjetnikom, ki šele stopajo na svojo pot, ki je posuta z obilico izzivov, močno olajšal njihovo pot, tako da bi se učili na rešitvah in napakah drugih.

Pravi, da se s športom premalo ukvarja, vendar si, kadar utegne, z veseljem utrga kakšno urico za golf. Eden njegovih hobijev je tudi računalništvo, tako da je posebej ponosen nad informatizacijo poslovanja.

MOJA NAJVEČJA NAPAKA
»Morda sem bil poslovno še zmerom premalo korajžen, premalo širokopotezen. Osebno pa sem morda preveč želel vsakomur ustreči, tako da včasih zmanjka časa zase.«


MOJ RECEPT ZA USPEH
»Mislim, da je receptov za uspeh je lahko več. Pri kuhi jih je tudi več, da prideš do potice. Glavno je vztrajati, držati besedo pri poslu (če besede ne držiš, potem ni nič), pa še enkrat vztrajati. Če sam nimaš znanja, si ga moraš pridobiti, se naučiti. Osebno cenim predvsem dolgoročen uspeh.«