Ali pričakovana donosnost delnic odtehta tveganje?

Zakaj »pričakovana« donosnost? 

Ko govorimo o donosnosti delnic ali delniških vzajemnih skladov, lahko govorimo le o pričakovani donosnosti, nikakor pa ne o garantirani ali obljubljeni. Tisti, ki vam pri naložbah v delnice ali delniške vzajemne sklade nekaj obljublja ali garantira (kar po tem, kar občasno slišim, ni tako redko), vam garantirano laže. Napravimo preprost logični test. Kdo pri zdravi pameti na tem svetu bi sploh varčeval v bančnih depozitih, ki prinašajo par odstotkov letno nominalno (realno pa približno nič), če bi pri naložbah v delnice lahko računal na višjo »garantirano« donosnost? Banke bi v tem primeru že zdavnaj propadle, se strinjate? 

 

Investitor prevzema tveganje, da bo dejanska donosnost, ki jo bo ustvaril v obdobju investiranja, nižja (lahko da tudi negativna) ali višja od pričakovane. Da, pravilno ste zaznali, nižja, lahko pa tudi višja. Naložbeno tveganje je treba meriti v obe smeri. Ko so investitorji v ZDA konec devetdesetih let spremljali naložbe v tehnološke vzajemne sklade, so njihovo tveganje močno podcenili. Že nekaj let so te naložbe prinašale izključno visoke pozitivne donosnosti. Vendar pa je visoka donosnost pravzaprav dokaz, ne pa negacija naložbenega tveganja. Ljudski rek »bolj ko gre gor, bolj gre lahko dol« ni povsem iz trte izvit.