Akt o sistemizaciji - zakonska nuja ali vsebinska potreba?

Akt o sistemizaciji poznamo v slovenski ureditvi delovnopravnega področja že dolgo, a se še vedno v zvezi z njim pojavljajo dileme in vprašanja. Najpogosteje so dileme o tem, ali ga podjetja oziroma delodajalci sploh potrebujejo oziroma ali ga morajo imeti. V zadnjem času izvirajo dileme in tudi potreba po ustreznih pojasnilih tudi iz novih ali spremenjenih predpisov z delovnopravnega področja.

 

Najpomembnejše zakonske spremembe ali novosti, ki se neposredno nanašajo tudi na akt o sistemizaciji, so vsebovane v Zakonu o delovnih razmerjih (1), v nadaljevanju ZDR in v predpisih, ki se nanašajo na zaposlovanje in ravnanje z invalidi.

 

Drugi odstavek 20. člena ZDR namreč izrecno določa, da je delodajalec dolžan s splošnim aktom (o sistemizaciji) določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu.

To je prvič, da je v ureditvi delovnopravnega področja v Sloveniji ta akt predpisan s kogentno, zapovedujočo pravno normo, in sicer za vsa podjetja, ne glede na pravnoorganizacijsko obliko podjetja (d.d., d.o.o., s.p.). Delovnopravni predpisi, ki so v Sloveniji veljali pred 1. 1. 2003, takšnih določb niso vsebovali. Podlaga za akt o sistemizaciji je bila vsebovana le v posrednih določbah teh predpisov ter v določbah kolektivnih pogodb in seveda v stroki, zlasti o organizaciji dela.

 

Obveznosti priprave in sprejema akta o sistemizaciji odvezuje ZDR le manjše delodajalce (Po določbi drugega odstavka 5. člena so to delodajalci, ki zaposlujejo deset ali manj delavcev.). Kljub navedeni oprostitvi menim, da je smiselno, da ta akt sprejmejo vsi, ki zaposlujejo delavce.