7 razlogov, da ustanovitelji vztrajajo

V zvezi z družinskimi podjetji se pogosto pogovarjamo o ustanoviteljih, ki iz podjetja nikakor ne morejo ali nočejo oditi. Ena najbolj znanih anekdot govori o Henryju Fordu, legendarnem ustanovitelju podjetja Ford, ki je bil pri dobrih 80 letih še vedno predsednik upravnega odbora in ko je nekaj let zatem želel ta položaj prepustiti svojemu sinu Henryju II, se je izkazalo, da je nesojeni naslednik že nekaj let v pokoju, zato je štafetno palico predal kar vnuku Henryju III. Kako je to vplivalo na korporacijo Ford, bi težko rekli, saj še danes, več kakor 100 let po ustanovitvi, relativno uspešno posluje. Kljub vsemu si upamo trditi, da prepozen odhod ustanovitelja iz družinskega podjetja ni dober za podjetje, saj ključni akterji, ki bi morali podjetje prevzeti, z leti negotovosti, kdaj se bo to zgodilo, postanejo apatični in si prevzema podjetja, s katerim bi uveljavili svoje podjetniške ambicije, niti ne želijo več.

 

V nadaljevanju pojasnjujemo sedem najpomembnejših razlogov, zaradi katerih ustanovitelji nočejo ali ne morejo zapustiti podjetja in ga prepustiti nasledniku. Namen članka je torej razumeti ustanoviteljev vidik zgodbe, to razumevanje pa naj bi pomagalo pri načrtovanju prenosa podjetja na naslednji rod.

 

 

Iz teorije podjetništva poznamo razlage, da podjetniki do svojih podjetij vzpostavijo pravo čustveno povezavo. Podjetje je njihov otrok, ki ga niso pripravljeni kar tako izpustiti iz rok. Seveda so starši tisti, ki znajo za svoje otroke najbolje skrbeti. Taki podjetniki – ustanovitelji podjetij imajo težave tako z delegiranjem upravljanja podjetja in tudi s prenosom na naslednjo generacijo, da o prodaji podjetja niti ne govorimo. Druga vrsta čustvenega dojemanja podjetja je, kot pravijo strokovnjaki, da si ustanovitelji s podjetjem gradijo spomenike, da bi dosegli nesmrtnost. To pomeni, da podjetja ne vodijo v podjetniškem smislu, ampak tako, da bodo čim bolj bleščeči rezultati vidni navzven.

 

Rešitev: tak podjetnik bo težko spremenil način razmišljanja. Verjetno rešitve ni brez zunanjega svetovalca, ki mu bo skušal pojasniti, da je podjetje pač samo dobrina, v ekonomskem smislu kapital, s katero je mogoče ustvarjati dodano vrednost, in da je treba to dobrino prej ali slej pač predati oziroma prodati nekomu drugemu.