(Ne)varnost brezgotovinskega poslovanja

Zgodba o brezgotovinskem poslovanju se začne pri velikih finančnih organizacijah (Visa, Mastercard, Europay ), ki so ustanovile EMV - globalni standard za medsebojno delovanje kartic z magnetnim zapisom in/ali čipom, ki delujejo preko POS terminalov in bančnih avtomatov oziroma bankomatov. Z razvojem tehnologije so se med drugim po svetu pojavile kartice, ki se uporabljajo za plačevanje javnega transporta. Velike finančne organizacije so se hitro odzvale tudi na ta trend in začele izdajati brezstične bančne kartice. Zavedale so se namreč dejstva, da uporabniki pri plačevanju večjih zneskov radi uporabljajo bančne kartice, da pa pri manjših zneskih, kot je na primer nakup časopisa ali kave, rajši poslujejo z gotovino. Postavile so si nov izziv, in sicer, kako prepričati ljudi, da bi uporabili kartice tudi za majhno potrošnjo. Ker je stična tehnologija počasnejša od brezstične, so začeli uporabljati slednjo, se pravi bančne kartice, ki delujejo na razdalji 10 centimetrov od čitalca in na katerih so razvite aplikacije za plačevanje.