Če ti zmanjka hrane za psa, pač ustanoviš podjetje

Leah Busque: »V času naraščajoče krize in odpuščanja smo ljudem pomagali najti delo - in zaslužek. Pozneje, ko se je kriza nekoliko umirila, smo opazili, da si veliko ljudi želi biti svobodnih, da si ne želi delati pod stalnim pritiskom delodajalcev.«

Problem zna danes rešiti podjetje TaskRabbit. Primer: ob izdaji vsakega novega modela iPhona se pred Applovimi trgovinami po vsem svetu že kakšen dan prej razvije dolga vrsta čakajočih navdušencev, ki želijo biti po vsej sili prvi, ki bodo v rokah imeli dragoceni zadnji model prvega med prvimi med pametnimi telefoni. Pred Applovo trgovino v New Yorku si je mladi Američan ob napovedani izdaji zadnjega modela iPhona postavil kar šotor in teden dni dežural, da bi bil res prvi v vrsti. Tega ni počel zase. Bil je najeti »opravilni zajček«, kot imenujejo ljudi, ki preko podjetja TaskRabbit opravljajo raznovrstne storitve za raznovrstne naročnike. Ti prek spletne centrale sporočijo svoje želje oziroma objavijo nalogo, ta jih v hipu obdela in posreduje na vedno odprto spletno borzo svojih preverjenih samostojnih izvajalcev. Po opravljeni storitvi si podjetje TaskRabbit vzame določen odstotek njihovega zaslužka.

Ko čakaš na taksi in se spomniš 

Tistega mrzlega februarskega večera leta 2008 v Bostonu, ko so bile trgovine v bližini njunega doma že zaprte, je Leah Busque z možem Kevinom čakala na taksi, da ju popelje na večerjo s prijatelji v restavracijo, ko sta se spomnila, da za svojega psa Kobyja nimata ničesar za pod zob. Razvoj pametnih telefonov, ki bi omogočali hitre povezave na raznovrstne aplikacije, kjer bi lahko nemudoma uresničil večino svojih želja in potreb, je bil še v fazi previdnega razvoja. Problem sta rešila tako, da sta se obrnila na soseda, ta je poklical nekega drugega soseda, ta pa prijatelja, ki je imel psa in v nekaj minutah prinesel del hrane svojega hišnega prijatelja za lačnega labradorca in s tem mladima zakoncema omogočil, da sta se le brezskrbno dobila s svojimi prijatelji na večerji. V Leahini glavi se je že med vožnjo s taksijem začel rojevati koncept organizirane medsosedske pomoči.

Prijeten večer, kjer sta zakonca Busque prijateljem povedala o svojem zapletu in srečnemu razpletu, se je razvil v zanimivo razpravo o zamisli, ki se je tja proti sladici vse bolj oblikovala v vedno aktivnih možganih Leah Busque. Računalničarka po duši, ki nenehno išče hitre rešitve za nastale probleme, je glasno razmišljala: kaj ko bi razvila spletno stran, kjer bi ljudje, ki nenadoma potrebujejo neko storitev ali stvar, preko računalnika ali telefona lahko dobili kontakt za pomoč pri opravilih, ki spremljajo človekov vsakdan? Tako je dogodek s hrano za psa in pogovor s prijatelji pred njo vrgel kost, ki jo je glodala naslednje štiri mesece. Posvetovala se je z množico ljudi in nihče ni rekel, da je njena zamisel nesmiselna. Povezala se je s podjetjem, ki je skušalo ustvariti nekaj podobnega njeni zamisli, dobila osnovna napotila in nadgradila njihove izkušnje.